Ljubljanska šola za arhitekturo ima od svoje ustanovitve leta 1920 dolgo in mednarodno prepoznavno tradicijo. Zaznamovali so jo vplivni arhitekti in karizmatični pedagogi, kot so bili Jože Plečnik, Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, ki so v svojih risalnicah gradili šole v šoli ter s tem ustvarjali tekmovalno in odprto ustvarjalno ozračje. Šola je bila v svoji zgodovini večkrat ključni inkubator za oblikovanje regionalne arhitekturne kulture. Plečnikova šola med obema vojnama, generacije Ravnikarjevih študentov v šestdesetih letih in preporod slovenske arhitekture ob prelomu tisočletja so bile v veliki meri rezultat specifičnega ozračja ljubljanske šole za arhitekturo. Vendar pa so bile okrog posameznih mentorjev zgrajene in med sabo izolirane risalnice tudi razlog, da se je identiteta šole kot celote drobila in izgubljala. Simptomatično je, da Fakulteta za arhitekturo dolga leta ni imela lastnega arhiva. Brez arhiva je kritična refleksija lastne zgodovine nemogoča.
DEPO je digitalni pregledovalnik arhivskega gradiva in je zasnovan kot kritični aparat branja zgodovine šole. Ustvarjen je kot sistematizacija in nadgradnja pregleda arhiva šole ob njeni stoletnici leta 2020. Prosto dostopen raziskovalni vir omogoča pregled, primerjavo in raziskovanje gradiv od začetka šole do danes. Ne gre za kuriran in hierarhičen pregled zgodovine, ampak za pluralno bazo raznolikih materialov, med katerimi je mogoče izbirati različne povezave in sestavljati lastne naracije. Študijski izdelki, vaje, projekti, zaključna dela, pričevanja, publikacije, fotografije in drugi sedimenti stoletne zgodovine šole predstavljajo osnovo za prihodnje študijsko in raziskovalno delo. DEPO pa je tudi eden od temeljnih kamnov prihodnosti Fakultete za arhitekturo: samozavest iskanja novega je lahko utemeljena samo na kritičnem pregledu lastne preteklosti.
~ Doc. dr. Miloš Kosec