Kmalu po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bil na oddelku za stavbeništvo Tehniške fakultete imenovan za docenta Ivan Vurnik, ki je zaključil študij na Dunaju. V želji po osamosvoitvi študija arhitekture je Vurnik povabil k sodelovanju Maksa Fabianija, profesorja na Dunajski tehniški visoki šoli, ki se vabilu ni odzval in Jožeta Plečnika, profesorja na praški umetnoobrtni šoli, ki se je prav tako sprva uveljavil na Dunaju, kasneje pa v Pragi. Čeprav je bila Vurniku zaupana organizacija in vodenje novoustanovljenega Oddelka za arhitekturo, ki je začel delovati leta 1920, velja Plečnik za duhovnega očeta arhitekturne šole v Ljubljani.
Plečnik je kot redni profesor za arhitekturo začel s pedagoškim delom leta 1921, šolo pa je zaznamoval z osebno karizmo in metodo poučevanja, ki jo je spoznal kot učenec Otta Wagnerja na dunajski Akademiji. Šolo si je zamislil v obliki delavnic ali ateljejev, v katerih študenti in profesorji skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Takšen način poučevanja, kjer v seminarjih sodelujejo študenti različnih generacij, je ostal posebnost ljubljanske šole za arhitekturo do danes.
Po letu 1945 je vpliv na šoli prevzela mlajša generacija arhitektov, Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Marjan Mušič, Boris Kobe, Niko Kralj idr. Ravnikar je kot osrednja osebnost slovenske arhitekture modernizma postavil temelje sodobnega urbanizma in oblikovanja kot dodatni področji študija arhitekture. Zahvaljujoč kvaliteti študija, ki se je kazala tudi z uspehi najvidnejših diplomantov, se je že v šestdesetih letih v tedanji Jugoslaviji, pa tudi v tujini dokončno uveljavil termin Ljubljanska šola za arhitekturo.
Študij arhitekture v Ljubljani je potekal v okviru Tehniške fakultete vse do njenega preoblikovanja leta 1957, ko je bila ustanovljena Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Ta se je leta 1974 razdelila na dve visokošolski organizaciji, VTOZD gradbeni- štvo in geodezija in VTOZD arhitektura, ki sta obe imeli razmeroma visoko stopnjo samostojnosti.
Dokončno so se prizadevanja za samostojno arhitekturno šolo v Ljubljani uresničila leta 1995, ko se je VTOZD arhitektura preoblikovala v samostojno Fakulteto za arhitekturo. V zadnjih desetletjih se krepi ugled slovenske arhitekture v svetu, zahvaljujoč vidnim natečajnim uspehom v mednarodni konkurenci in vse številnejšim realizacijam pedagogov Fakultete za arhitekturo v tujini. S pedagoškimi in študijskimi izmenjavami je ljubljanska šola vse bolj prisotna v svetovni mreži vodilnih arhitekturnih šol, a obenem ohranja svojo prepoznavnost z aktualiziranjem lastne tradicije.
~ Andrej Hrausky ob razstavi Mladi smo in živi - 100 let ljubljanske šole za arhitekturo